Ko nam je težko, zakaj o tem tako težko spregovorimo?

O ranljivosti, duševnih stiskah in pomenu psihološke varnosti v delovnem okolju.

Na delovnem mestu preživimo velik del svojega časa, sodelujemo z različnimi ljudmi in se vsakodnevno soočamo z zahtevami, ki od nas terjajo odgovornost, prilagodljivost in učinkovitost. Ob tem pa se lahko znajdemo tudi v obdobjih, ko nam je težko. Morda se soočamo z dolgotrajnimi obremenitvami, osebnimi težavami, občutki tesnobe ali izčrpanostjo, ki začnejo vplivati na naše počutje in vsakodnevno delovanje.

Kljub temu o svojih stiskah na delovnem mestu pogosto težko spregovorimo. Poskušamo jih obvladovati sami, ohranjati običajen način dela in pred drugimi prikriti, da potrebujemo podporo. Razlogi za takšno ravnanje so lahko precej kompleksnejši od posameznikove pripravljenosti za pogovor, saj vključujejo tudi vprašanja zaupanja, ranljivosti in morebitnih posledic razkrivanja osebnih težav.

Zakaj je ranljivost na delovnem mestu posebej zahtevna?

V delovnem okolju si običajno prizadevamo ohranjati podobo kompetentnosti, zanesljivosti in sposobnosti obvladovanja svojih odgovornosti. Naša profesionalna identiteta je pogosto povezana tudi s tem, kako nas doživljajo sodelavci in nadrejeni, zato lahko priznanje, da smo preobremenjeni ali da potrebujemo pomoč, predstavlja posebno obliko ranljivosti.

Posameznik se lahko sprašuje, ali ga bodo drugi še vedno dojemali kot sposobnega, ali bo razkritje vplivalo na možnosti napredovanja in ali bodo njegove težave ostale zaupne. Tudi kadar takšne posledice niso verjetne, lahko že njihovo pričakovanje vpliva na odločitev, koliko osebnih informacij je pripravljen deliti.

Psihološko ozadje tega procesa pomaga razumeti model razkrivanja stigmatiziranih osebnih informacij (Disclosure Processes Model), ki sta ga razvila Chaudoir in Fisher (2010). Model pojasnjuje, da posamezniki pri odločanju o razkritju presojajo možne koristi in tveganja, pri čemer imajo pomembno vlogo pretekle izkušnje, pričakovani odzivi drugih in osebni cilji.

Razkrivanje stiske lahko posamezniku omogoči pridobitev podpore in občutek razumevanja, hkrati pa ga lahko izpostavi nezaželenim odzivom. Prav zato se lahko o enaki težavi brez večjih zadržkov pogovarjamo z bližnjo osebo, v odnosu do sodelavcev ali vodstva pa smo precej previdnejši.

Ko se potrebi po podpori pridruži strah pred presojo

Pomembno oviro pri izražanju duševnih stisk predstavlja stigma, ki lahko vključuje negativna družbena prepričanja o duševnih težavah in ljudeh, ki jih doživljajo.

Posebej pomembna je samostigmatizacija, pri kateri posameznik negativna prepričanja ponotranji in jih začne uporabljati pri presojanju samega sebe. Iskanje pomoči lahko tako povezuje z osebno šibkostjo, neuspehom ali nezmožnostjo samostojnega obvladovanja težav.

Vogel in sodelavci (2006) so pokazali, da je samostigmatizacija pri iskanju psihološke pomoči povezana s stališči do strokovne podpore in pripravljenostjo za njeno uporabo.

Na delovnem mestu lahko takšna prepričanja še dodatno okrepi kultura, v kateri se visoko cenijo vzdržljivost, samostojnost in sposobnost delovanja pod pritiskom. Zaposleni lahko zato svoje težave prikrivajo tudi takrat, ko bi jim pravočasna podpora koristila.

Dolgotrajno prikrivanje stiske lahko zahteva dodatno čustveno uravnavanje, saj posameznik poleg obvladovanja težav pozornost namenja tudi temu, kako jih bodo zaznali drugi. V določenih okoliščinah lahko to povečuje psihološko obremenitev in omejuje možnosti za pridobivanje socialne podpore.

Pri tem je pomembno razlikovati med prikrivanjem zaradi strahu in zavestnim ohranjanjem zasebnosti. Vsak posameznik ima pravico odločati, komu bo zaupal osebne informacije in koliko jih želi razkriti.

Kako pomemben je odziv okolja?

Odločitev o izražanju stiske je tesno povezana z izkušnjami, ki jih imamo v odnosih z drugimi. Če smo bili ob izražanju težav deležni razumevanja in spoštovanja, bomo morda tudi v prihodnje lažje poiskali podporo. Nasprotno lahko razvrednotenje težav, neprimerni komentarji ali kršitve zaupnosti povečajo previdnost pri nadaljnjem razkrivanju.

V delovnem okolju je pri tem pomemben koncept psihološke varnosti. Edmondson (1999) jo opredeljuje kot skupno prepričanje članov delovne skupine, da je okolje varno za prevzemanje medosebnih tveganj, kot so postavljanje vprašanj, priznavanje napak in izražanje pomislekov.

Psihološka varnost lahko prispeva tudi k večji pripravljenosti zaposlenih, da opozorijo na preobremenjenost ali potrebo po podpori. Vendar je pri razkrivanju osebnih stisk pomembno upoštevati še dodatne okoliščine, predvsem spoštovanje zasebnosti, zaupnost informacij in jasno opredeljene možnosti pomoči.

Vodja ima pri tem pomembno vlogo, saj lahko njegov odziv vpliva na posameznikovo nadaljnjo pripravljenost za pogovor. Če zaposleni ob izraženi stiski doživi razumevanje in ustrezen odziv, se lahko okrepi njegovo zaupanje. Če se sreča z zmanjševanjem pomena težav ali negativnim vrednotenjem, pa lahko postane pri prihodnjem izražanju potreb previdnejši.

Od prepoznavanja stiske do iskanja pomoči

Tudi kadar posameznik prepozna, da potrebuje podporo, odločitev za njeno iskanje ni vedno preprosta. Poleg osebnih zadržkov so pomembni poznavanje razpoložljivih možnosti, dostopnost storitev in zaupanje v njihovo zaupnost.

Na pomen obveščanja opozarjajo tudi podatki projekta UMOSFERA. V eni izmed sodelujočih organizacij 85,9 % anketiranih zaposlenih ni poznalo programov podpore duševnemu zdravju, 97,4 % pa jih ni potrdilo, da so jim bili ti programi predstavljeni.

Čeprav se podatki nanašajo na posamezno organizacijo, ponazarjajo pomembno oviro pri iskanju pomoči. Tudi posameznik, ki je pripravljen poiskati podporo, je morda ne bo mogel uporabiti, če ne ve, katere možnosti obstajajo oziroma kako lahko do njih dostopa.

Dostopnost pomoči zato vključuje tako zmanjševanje psiholoških zadržkov kot zagotavljanje jasnih informacij in ustreznih podpornih storitev.

Kako lahko organizacije in vodje ustvarjajo varnejše okolje za izražanje stisk?

Pri skrbi za duševno zdravje je pomembno, da imajo zaposleni možnost izraziti potrebo po podpori, ne da bi jih pri tem spremljal strah pred neprimernimi odzivi ali nepotrebnim razkrivanjem osebnih informacij.

Spodbujajte spoštljivo komunikacijo o duševnem zdravju. Način, kako vodje govorijo o psiholoških obremenitvah, lahko pomembno vpliva na pripravljenost zaposlenih za pogovor. Izogibajte se zmanjševanju pomena stisk, primerjanju težav med zaposlenimi in pripisovanju osebne šibkosti tistim, ki potrebujejo pomoč.

Na izraženo stisko se odzovite z razumevanjem in preverjanjem potreb. Ko zaposleni spregovori o težavah, mu omogočite, da pojasni, katere okoliščine ga obremenjujejo in kakšno podporo potrebuje. Pogovor naj bo usmerjen v možne prilagoditve delovnih pogojev in ustrezne oblike pomoči.

Spoštujte zasebnost in jasno predstavite meje zaupnosti. Zaposleni naj vedo, kako se obravnavajo občutljive informacije in kdo ima do njih dostop. Za pridobitev podpore pri delu praviloma ni potrebno razkrivanje vseh osebnih okoliščin ali podrobnosti zdravstvenega stanja.

Zagotovite dostopne in razumljive informacije o podpori. Jasno predstavite, katere oblike pomoči so na voljo, kako do njih dostopati, komu so namenjene in pod kakšnimi pogoji se izvajajo. Informacije naj bodo dostopne različnim skupinam zaposlenih in redno posodobljene.

Pomembno je tudi usposabljanje vodij za prepoznavanje stisk in ustrezno odzivanje. Smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2022) poudarjajo, da je naloga vodij predvsem prepoznavanje potrebe po podpori, ustrezna komunikacija in prilagajanje delovnih okoliščin, strokovna obravnava duševnih motenj pa ostaja v pristojnosti usposobljenih strokovnjakov.

Kako lahko sami naredimo korak proti podpori?

Odločitev, da bomo z nekom delili svojo stisko, je osebna in odvisna od okoliščin, odnosov ter naših potreb. Pomembno je, da pri tem ohranimo občutek izbire in nadzora nad informacijami, ki jih želimo razkriti.

Prepoznajte, kakšno podporo potrebujete. Včasih potrebujemo predvsem pogovor in razumevanje, drugič prilagoditev delovnih nalog, dodatne informacije ali strokovno pomoč. Jasnejše razumevanje svojih potreb nam lahko pomaga izbrati ustrezno obliko podpore.

Premislite, komu želite zaupati. Podporo lahko poiščete pri sodelavcu, vodji, predstavniku zaposlenih, bližnji osebi ali strokovnjaku za duševno zdravje. Pri izbiri upoštevajte, kakšen odnos imate z osebo in kakšno vrsto podpore vam lahko zagotovi.

Izrazite svojo potrebo tudi brez podrobnega razkrivanja stiske. Če na primer doživljate povečano psihološko obremenitev, lahko vodji pojasnite, da trenutno težje obvladujete določene delovne zahteve, in predlagate pogovor o možnih prilagoditvah. Pri tem lahko ohranite zasebnost osebnih okoliščin.

Poiščite strokovno pomoč, kadar jo potrebujete. Če stiska traja dlje časa, se stopnjuje ali pomembno vpliva na vaše vsakodnevno delovanje, je smiselno poiskati podporo ustreznega strokovnjaka. Pravočasno iskanje pomoči lahko prispeva k preprečevanju nadaljnjega poslabšanja težav.

Za konec

Izražanje duševne stiske na delovnem mestu lahko predstavlja posebno obliko ranljivosti, saj se ob osebnem doživljanju težav pojavljajo tudi vprašanja ugleda, kompetentnosti, zaupanja in morebitnih posledic razkritja.

Pripravljenost zaposlenih za pogovor je zato povezana tako z njihovimi prepričanji in izkušnjami kot s kakovostjo odnosov in razpoložljivostjo podpore v delovnem okolju.

Skrb za duševno zdravje vključuje ustvarjanje pogojev, v katerih lahko posamezniki varno izrazijo svoje potrebe, ohranijo osebne meje in pravočasno dostopajo do ustrezne pomoči.

Pomembno je, da imajo zaposleni možnost poiskati podporo, ko jo potrebujejo, ter zaupanje, da bodo pri tem obravnavani spoštljivo.

Literatura

Chaudoir, S. R., & Fisher, J. D. (2010). The disclosure processes model: Understanding disclosure decision making and postdisclosure outcomes among people living with a concealable stigmatized identity. Psychological Bulletin, 136(2), 236–256. https://doi.org/10.1037/a0018193

Edmondson, A. (1999). Psychological safety and learning behavior in work teams. Administrative Science Quarterly, 44(2), 350–383. https://doi.org/10.2307/2666999

Vogel, D. L., Wade, N. G., & Haake, S. (2006). Measuring the self-stigma associated with seeking psychological help. Journal of Counseling Psychology, 53(3), 325–337. https://doi.org/10.1037/0022-0167.53.3.325

World Health Organization. (2022). WHO guidelines on mental health at work. https://www.who.int/publications/i/item/9789240053052